Vojkova 87, LJUBLJANA; Tel.:031/617-079
SVETOVALNI CENTER
Vojkova 87, LJUBLJANA; Tel.:031/617-079
|
**************** |
 PASJE IGRALNE URICE – TEČAJI ZA LASTNIKE PASJIH MLADIČEV 
Pasja šola – da ali ne? To se pogosto sprašujejo novopečeni skrbniki, pa tudi nekateri z daljšim stažem. Odgovor je vsekakor in brez kakršnega koli dvoma – DA. Si predstavljate danes človeka, ki ne bi obiskoval nobene šole? Nemogoče, boste rekli. Prav tako, kot za ljudi, je “izobrazba” pomembna tudi za pse. Res velja tako pri ljudeh kot tudi pri psih, da je pravilna vzgoja doma temelj šolanja in nujna odskočna deska za naprej. Velja pa tudi izrek: Več znaš, več veljaš. In vsega se pač ni možno naučiti doma. Večini skrbnikov nekako uspe svoje štirinožce s pomočjo raznih knjig, revij, nasvetov bolj “izkušenih pasjih vodnikov”, s katerimi se srečujejo v parku, ipd. naučiti osnovno ubogljivost DOMA, tako rekoč v idealnih razmerah. Le redki so tisti psi, ki se doma, v dnevni sobi ali mogoče celo na vrtu, na povelje “sedi” ne usedejo. Še posebej, če “poveljnik” drži v roki slasten priboljšek. Skoraj prav tako redki pa so tisti psi, ki to storijo v parku, ko okoli njih dirkajo drugi psi, se podijo otroci, brzijo ljudje na drsalkah in kolesu. In prav TU je pomembna vloga dobre šole: v njenem okviru lahko skrbnik nauči svojega psa, da bo kljub stresnim okoliščinam vodljiv in ubogljiv. Tu štirinožni učenec na prijeten način spozna različne predstavnike svoje vrste, ki so njegovi sošolci, pa tudi njihove vodnike, in se tako socializira. Dvonožni učitelji pod strokovnim vodstvom na pravilen način izšolajo varovanca, poleg tega pa še pokramljajo s svojimi dvonožnimi “sotrpini”. Tako izmenjujejo izkušnje in si medsebojno vlivajo pogum ob morebitnih neuspehih ter tako ohranjajo vztrajnost, kar je včasih kar težko. Seveda pa vaja v pasji šoli nikakor ne more nadomestiti dela s psom doma in na sprehodih. Le redko je namreč več kot dvakrat na teden po eno uro. Jasno je, da je to mnogo premalo za “popolno izobrazbo” psa. V šoli vodniki dobivajo navodila za delo in jih tudi v praksi preizkusijo, nato pa se REDNA vaja nadaljuje doma. Drugo vprašanje je: kakšna pasja šola? Odgovor: kar vse po vrsti: za mladičke najprej pasje igralne urice, nato mala šola, pa osnovna šola, tečaj za psa spremljevalca, pa šola poslušnosti še za različne druge izpite, tečaj agilityja, rally obedienca in še in še. Tudi pri nas je izbira že zelo pestra. Strokovnjaki priporočajo, naj bi s psom obiskovali šolo vsaj prve dve leti njegovega življenja. Saj se tudi mi idealno šolamo do odraslosti, mar ne? Kaj pa potem? Veliko dvonožno-štirinožnih timov bo tem času odkrilo svojo nadarjenost in nagnjenost k določeni disciplini ter se odločilo za reden trening. Ta bo tako psu kot tudi njegovemu vodniku v veliko veselje, jima služil za popestritev in, ne nazadnje, vzdrževanje telesne kondicije. Pasje igralne urice Prva šola, v katero se pasji mladiček običajno vključi, so pasje igralne urice. S prirejanjem takih tečajev so v Veliki Britaniji, ZDA in drugih zahodnih državah začeli že pred desetletji. Tudi pri nas so se uveljavile. Sama jih redno vodim že 13 let. Mladiči se tu prvič srečajo z večjim številom “kolegov”, njihovi varuhi pa dobijo navodila za ravnanje s psičkom in
njegovo vzgojo takrat, ko to najbolj potrebujejo – Različni pasji učitelji se igralnih uric lotevajo na različne načine. Sama sem pred davnimi leti začela po navodilih bolj izkušenih ameriških in angleških kolegov veterinarjev ter drugih strokovnjakov. V kar nekaj letih prakse pa sem izoblikovala tečaj, kot poteka danes. Pri tem so mi bili v veliko pomoč moji dvonožni in štirinožni učenci, katerih učni neuspehi so me sproti opozarjali na napake pri mojem delu, uspehi pa potrjevali pravilen način dela. Predvsem se je sčasoma pokazala potreba po praktičnem pouku vodljivosti. Zato igralne urice sedaj dopolnjuje primeren tečaj, ki ga vodi moja kolegica, izkušena pasja učiteljica, in ki poteka vzporedno. Tam se skrbniki naučijo, kako si pridobiti pozornost svojega psa kljub motečem okolju.
Nekaj stvari je v vseh teh letih ostalo istih. Tako tečaj še vedno poteka 6 tednov, enkrat na teden. Prva starost, ko se mladiček lahko uricam pridruži, je še vedno 14 dni po prvem cepljenju. V glavnem sprejemamo mladiče do 4 mesecev starosti, majhne pasme včasih še tudi starejše. Preveč poskočni pasji “pubertetniki” bi si namreč lahko “privoščili” še ne tako okretne mlajše pasje otročičke.
Gospa Irena, njena skrbnica, si olajšano oddahne. In se pomirjeno odmakne od svoje psičke, ki se na hitro otrese ter steče v pasji klopčič novim igram naproti. Oba z gospodom Markom sta ukrepala pravilno. Naskakovanje drugih psov v skupini je prepovedano, zato je Ajaksov gospodar svojega varovanca takoj opozoril, odmaknil in pridržal, dokler se ta ni pomiril ter lotil bolj “nedolžne” igre. Lilina skrbnica pa je z vsemi močmi obvladala svojo željo po tem, da “ubogo” psičko dvigne in stisne k sebi. Tako si je Lili takoj poiskala novo zabavo in pozabila na “zlorabo”. Pasje igralne urice - program Zgoraj opisanih načel smo se držali že na začetku prirejanja pasjih igralnih uric in jih uveljavljamo še danes. Po nekaj letih prakse pa sem spoznala nekaj zelo pomembnega: ljudje se nikakor ne morejo dovolj zbrati, da bi si lahko zapomnili pomembna navodila o vzgoji, učenju, boleznih ipd., če se okoli njih podijo prešerno razigrane kosmate kepice. Zato sem tečaj razdelila na teoretični in praktični del. Prvič se dobimo samo ljudje, brez psičkov, v predavalnici. Takrat se pogovarjamo o dveh zelo pomembnih temah: o osnovah pravilne vzgoje ter navajanju psička na hišni bonton. Vedoželjnim pasjim varuhom podrobno opišem osnovni vzgojni program v šestih točkah. Predvsem poudarimo prvi dve pravili “Nič ni zastonj.” in “Kdor teži, nič ne dobi.”. Uveljavljanje teh dveh pravil pomaga skrbnikom postaviti psičku meje, uvesti določen red v hiši ter si pridobiti spoštovanje njihovega štirinožca. To bo vsem, vključno z njim, ali pravzaprav še posebej njemu, IZJEMNO olajšalo življenje v pasje-človeški družini ter pomagalo preprečiti marsikatero vedenjsko težavo. Največja težava, s katero se še vedno soočam, je NEJEVERNOST večine novopečenih pasjih skrbnikov. Veliko jih namreč ne verjame v ta program, dokler jih osebne izkušnje ne “udarijo po glavi”. Pri vsaki generaciji znova upam, da se bo to spremenilo, saj so izkušnje tistih, ki se tega programa držijo, izjemno dobre. Glede hišnega bontona se pogovorimo o sobni čistoči, preprečevanju uničevanja stanovanjske opreme, uravnavanju lajanja in drugem. Pri učenju sobne čistoče predvsem poudarimo izjemno potrebo po NENEHNEM nadzoru pasjega mladiča. Drugo uro tečaja se dobimo skupaj s kužki za prvo uro praktičnega pouka. Psički se pred našimi budnimi očmi spoznavajo in začnejo vabiti k igri. Takoj je potrebno preprečiti, da bi močnejši mladič nadlegoval šibkejšega ali da bi se več mladičev spravilo na enega. Takrat se igro takoj prekine in robavse pridrži do pomiritve. Nato lahko igro nadaljujejo do naslednjega prekrška in potrebnega time-out-a. Epizoda igre običajno traja 15 do največ 20 minut, če je vse v redu. Potem psičke privežemo na povodec in sledi kratko predavanje. Medtem štirinožni učenci mirno sedijo ali ležijo ob svojih gospodarjih. Najprej se pogovorimo o prehrani, tudi o njenem vzgojnem vidiku. Zelo pomembno je pravilno ravnanje medtem ko mladič je, saj s tem lahko preprečimo napadalnost ob hranjenju. Sledi tudi praktični prikaz učenja različnih vaj: “proč”, “spusti”, “nežno” ipd. Pouk večkrat prekinemo, da se psički lahko poigrajo, seveda po pravilih. Če se kateri od mladičev boji, poskrbimo za to, da ostale opazuje bodisi z višjega mesta bodisi iz zaklona. Ni pa dovoljeno mladiča dvigovati in tolažiti, saj se bo tako še bolj bal. Večina mladičev se na tak način zelo hitro sprosti in vključi v igro. Tako smo “rehabilitirali” že kar nekaj na videz brezupnih primerov. Nikakor pa se mladičev ne sme siliti med ostale. To je le nekaj utrinkov s pasjih igralnih uric. Sledijo še predavanja – o učenju na sodoben način s klikerjem, sporazumevanju med psi in s psom, zunanjih in notranjih zajedalcih, kastraciji, sterilizaciji ter drugih pomembnih temah. Pri praktičnem pouku pa se pogovorimo še o negi in navajanju psička na dotike, preprečevanju vlečenja na vrvici, odvajanju psička od grizenja rok ter mnogo drugim. Skratka – prava šola za življenje! mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med. |
TAKOJ ob nabavi psička. 
“ 